Pred 200 leti je nepismen moški nižjega stanu z družinskim imenom Yang s svojo borilno veščino prepričal kitajskega cesarja, da je postal učitelj cesarske osebne straže ter pekinškega plemstva. Njegovo znanje so sprva imenovali »mehka pest« ali »pest transformacije«. Kasneje so učenjaki iz njegovega kroga veščini nadeli ime »taiji pest« ali po kitajsko »taijiquan« (太極拳). Mojster, ki se ga je zaradi mnogih dvobojev oprijelo ime »Nepremagljivi Yang«, je imel redko sposobnost, da je lahko moč in hitrost vedno ukleščil z veščino. Modrost kitajske filozofije je skozi taijiquan postala praksa, ki je presegla zgolj aplikacijo za borilni namen.

Kljub temu, da ljudje visoko cenimo telesno moč in hitrost, je pri vadbi taijiquana poudarek ves čas na sproščenosti, uravnoteženosti ter pravilni drži telesa. Zaznava težnosti in pravilne postavitve telesa se kaže skozi miren um ob partnerjevih gibih. Ko se začetni strah ob sproščenosti in stabilnosti telesa spreminja v pozornost, so zagotovljeni pogoji, da se telo še bolj sprosti.

Vadbi v parih na naših treningih posvečamo več časa kot formi. Menimo, da je stik s partnerjem osnovno vodilo za samostojno vadbo. Samostojna vadba v povezavi z vadbo v dvoje pa je edini ključ do razumevanja taijiquana. Zgodovinsko gledano je forma borilne veščine nastala iz funkcije in ne obratno. Tako zgolj z izvajanjem forme ne moremo zaznati in prepoznati partnerjevih gibov. Istemu konceptu sledi tudi vadba v parih z mečem ter dvema palicama.